Aktivnosti

Aktivnosti milice v osamosvojitvenih procesih republike Slovenije v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja

Tomaž Čas, predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever

Delovanje milice v osemdesetih letih 20. stoletja najbolj transparentno označuje akcija »Sever« leta 1989, ki jo je potrebno uvrščati med pomembne osamosvojitvene in demokratične procese v Sloveniji. In letos bomo na ustrezen način obeležili 30. obletnico akcije »Sever«. Že v uvodu je potrebno opozoriti, da je v odnosih med Republiškim sekretariatom za notranje zadeve (RSNZ) in Zveznim sekretariatom za notranje zadeve (ZSNZ) konec osemdesetih let obstajala nekakšna dvojnost in nezadovoljstvo ob sodelovanju in medsebojnem komuniciranju. Na eni strani smo bili zavezani vsaj formalnemu sodelovanju, na drugi strani pa smo morali odvračati poskuse neupravičenih posegov v našo samostojnost.

Dogajanje v Sloveniji je bilo spremljano s precejšnjim nezaupanjem in v ZSNZ so bili prepričani, da bi morali iz Slovenije prejemati izčrpnejša poročila o delu milice oziroma RSNZ. Hkrati so iz ZSNZ izražali zaskrbljenost in nezadovoljstvo glede (ne)ukrepanja organov za notranje zadeve (ONZ) v Sloveniji v zvezi z nekaterimi pojavi, ki so jih označevali za nacionalistične oziroma separatistične. Res pa je, da je bilo ravnanje slovenske milice v obravnavanem obdobju vselej težko opredeliti kot zakonito ravnanje, temveč predvsem kot legitimno ravnanje, ki je bilo bolj posledica razumnega ravnanja milice v skladu z interesi slovenskega naroda, ki se je v tistem času upiral nekaterim odločitvam jugoslovanskega vodstva, ki je zaviralo razvoj demokracije v Sloveniji.

Podobni so bili tudi odnosi med milico, ONZ in Jugoslovansko ljudsko armado (JLA), upoštevajoč različna delovna področja in pristojnosti. Obstajalo je sodelovanje, čeprav marsikdaj le formalno, bilo pa je tudi precej nezaupanja. Pomembni predstavniki JLA so pogosto izražali svoje nezadovoljstvo zaradi, po njihovem mnenju, preveč pasivne in tolerantne drže slovenskih miličnikov in drugih delavcev ONZ do aktualnih dogodkov v Sloveniji. Še zlasti so ugotavljali, kako reagiramo na odpore do JLA, na mirovna gibanja in kritičen odnos do federacije, ki so mu pripisovali separatistični značaj.

Aktivnosti milice v osamosvojitvenih procesih

Pomemben je tudi razvoj in organiziranost milice od leta 1945 do 1990 in njena vloga v sistemu vojaške obrambe, še zlasti po letu 1967, ko je prešla milica iz zvezne v republiško pristojnost. Prilagajala se je novo nastalim družbenim razmeram vse do osamosvojitvene vojne, kjer se je v praksi pokazala obrambno varnostna usposobljenost miličnikov. Tudi vloga milice pri razvijanju narodne zaščite kot najširše organizirane oblike samozaščitnega delovanja je zelo pomembna. Zakonsko je bila urejena v začetku osemdesetih let in je bila pomembna zaradi usposabljanja vseh struktur narodne zaščite. Ta je zagotovila, da so v osamosvojitveni vojni imeli državljanke in državljani dovolj varnostno-obrambnega znanja in izkušenj.

V opisovanem obdobju so pomembni tudi odpori slovenske milice proti pritiskom JLA in ZSNZ po širitvi mejnega pasu iz stometrskega v kilometrski mejni pas, v primeru izrednih razmer pa celo iz 5 v 10 km mejni pas, na kar v milici nismo pristali. Omeniti je potrebno tudi odpor slovenske milice proti uvedbi enotnega informacijskega sistema v ZSNZ ter odpor proti vsem oblikam poudarjanja in uveljavljanja zvezne zakonodaje na področju javne varnosti. V začetku leta 1990 je milica od JLA prevzela tudi zunanji krog varovanja posebej varovanega zaprtega Oskrbnega centra Gotenice.

Zelo resno in odločno se je slovenska milica uprla tudi zahtevi po enotni ureditvi uniforme milice v celotni državi, prav tako se je uprla tudi določenim nalogam, ki jih je zahtevala služba državne varnosti, vodena iz Beograda. Vse to se je dogajalo predvsem v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja. Med pomembne osamosvojitvene in demokratične procese je potrebno šteti tudi to, da je slovenska milica že leta 1989 začela v strogi tajnosti pripravljati celovit sistem varovanja državne meje z Republiko Hrvaško, po preprečenem »mitingu resnice« pa je to postala prednostna naloga slovenske milice. Tako je bil že aprila 1990 pripravljen prvi predlog varovanja državne meje z Republiko Hrvaško z več kot 600 miličniki in mejnimi prehodi, ki jih imamo še danes.

Napoved prvega »mitinga resnice«

Prvi »miting resnice« v Ljubljani je bil napovedan za 25. marec 1989. Povod za miting je bilo zborovanje v Cankarjevem domu februarja 1989. Na tem zborovanju je Slovenija podprla stavkajoče albanske rudarje v Starem trgu, ki so hoteli preprečiti izničenje kosovske avtonomije. Prvega napovedanega mitinga nato ni bilo. ONZ so bili kljub temu pripravljeni na njegovo preprečitev, saj so napovedan miting samo preložili na kasnejši čas. Kasneje je »miting resnice« za 1. december 1989 napovedalo združenje za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo, imenovano Božur. Udeleženci mitinga naj bi bili predvsem z drugih območij Jugoslavije, zlasti s Kosova. O tem, kako se je v začetku leta 1989 milica pripravljala na napovedan »miting resnice« 25. marca 1989, je do sedaj malo napisanega in predstavljenega slovenski javnosti. Širše so o tem spregovorili udeleženci okrogle mize, ki je potekala ta četrtek v Ljubljani.

Akcija »Sever«

Akcija »Sever« za preprečitev »mitinga resnice« 1. decembra 1989 je bila ena od pomembnih sestavin demokratičnih in osamosvojitvenih procesov in domoljubnega odnosa do svoje ožje domovine. Pomenila je nadaljevanje opisanih ravnanj in dejanj slovenske milice in ONZ v tem času, ko so skrajne nacionalistične struje iz vrst srbske in črnogorske pro-Miloševićeve populistične politike z mitingom želele preizkusiti trdnost in enotnost tedaj deloma že pluralnega slovenskega političnega telesa ter milice in ONZ. Z akcijo »Sever« je bil preprečen poskus, da bi slovensko vodstvo na zrežiranih mitingih zamenjevale nahujskane množice iz drugih republik. Če bi jim »miting resnice« uspel, ne bi bilo plebiscita, ne prvih svobodnih demokratičnih volitev in ne osamosvojitve. Slovenska milica je dokazala, da v Sloveniji velja red in zakon in da demokratizacija poteka organizirano, dogovorno, s postopnim sprejemanjem zakonodaje in njenim spoštovanjem ter s spoštovanjem legalnih institucij.

S tem je stopila slovenska milica v politično areno kot jasno oblikovana profesionalna organizacija, ki je imela nalogo skrbeti za javno, pa tudi za državno, varnost v Sloveniji in Slovenije v njeni tedanji ustavno opredeljeni suverenosti. Njen pomen je bil resnično bistveno širši, kot samo preprečitev »mitinga resnice«, saj so ob tem celo leto potekale različne koordinacije in usklajevanja v milici in drugih operativnih službah ONZ, kakor tudi priprave na mobilizacijo aktivnega in rezervnega sestava milice ter tehničnih sredstev, pri čemer je v akciji »Sever« 1. 12. 1989 sodelovalo 6472 miličnikov, rezervnih miličnikov in drugih delavcev organov za notranje zadeve, in sicer: 1391 miličnikov iz posebne enote milice RSNZ (723 aktivnih in 668 rezervnih miličnikov), 300 miličnikov iz zaščitne enote milice, 2366 miličnikov iz postaj milice in njihovih oddelkov, 1400 je bilo vpoklicanih rezervnih miličnikov, 415 kriminalistov in 600 delavcev državne varnosti.

Tako je bila akcija »Sever« prvi začetek javnega odpora proti »zvezni oblasti« in nadaljevanje procesov ter dogodkov, ki so se nenehno stopnjevali in zaostrovali v odnosu do »zvezne oblasti«, kar je pogojevalo ustrezno ravnanje slovenske milice, prilagojene družbenim razmeram, vse do osamosvojitvene vojne, kjer sta slovenska milica in slovenska teritorialna obramba skupaj z drugimi opravila svojo zgodovinsko nalogo, ko sta z oboroženimi spopadi in drugimi oblikami delovanja odločilno prispevala k uspešnemu zaključku osamosvojitvene vojne.

Zato je beseda »Sever« v tistih časih kazala na »določen« odpor slovenske milice na nekatere rešitve, ki jih je takrat ponujal »Jug« oziroma ZSNZ in JLA. In prav zaradi tega beseda »Sever« nikakor ni le sinonim za delovanje slovenske milice v času preprečitve »mitinga resnice« v Sloveniji, temveč je sinonim za delovanje slovenske milice v času vseh procesov (tudi tistih v času razvoja demokracije v Republiki Sloveniji), ki so prispevali h kasnejši osamosvojitvi Slovenije, vključno z osamosvojitveno vojno in odhodom zadnjega vojaka JLA iz Republike Slovenije.

Ob tem pa je potrebno poudariti, da je že akcija »Sever« pokazala, da je Slovenija sposobna tudi s silo zavarovati svojo tedaj še republiško suverenost in doseženo stopnjo demokracije. Glavni cilj akcije »Sever« je bil zavarovati razvoj demokratičnih procesov v Sloveniji. Samo dobre tri tedne po preprečitvi jogurtne revolucije v Sloveniji je Skupščina SR Slovenije 27. decembra 1989 sprejela zakon o političnem združevanju, ki je omogočil ustanovitev strank, 30. decembra pa je razpisala prve večstrankarske skupščinske volitve in volitve predsednika in članov Predsedstva SR Slovenije. Ali bi bilo to mogoče, če miličniki ne bi varovati Slovenije z vsemi sredstvi v akciji »Sever« in nekaterimi ravnanji pred tem? O podrobnostih delovanja milice v teh pomembnih procesih bo več napisanega in povedanega v tem letu, ko bo policija skupaj z zvezo policijskih veteranskih društev Sever na različne načine obeležila 30. obletnico akcije »Sever«.