Zapis predsednikov Lipiča in dr. Časa
Kot v življenju, tudi v politiki pride čas posledic »Posledica tega, da vam neprestano lažejo, ni v tem, da zaradi tega potem verjamete lažem, ampak prej v tem, da nihče več ničesar ne verjame. Takšni se potem ne znajo več odločati. Izgubijo sposobnost reagiranja in hkrati tudi sposobnost razmišljanja in presojanja. In z njimi nato lahko počneš, kar ti je volja.« – Hannah Arendt.
Postavlja se vprašanje, ali smo v naši družbi že dosegli opisano stanje. V zapisanih besedah doživljamo in razumemo tudi vsa dogajanja in razprave okoli samostojnega muzeja osamosvojitve, vključno z grožnjami iz nekakšnega akcijskega načrta ukrepov, katere je omenil predsednik osamosvojitvene vlade (tudi predsednik VSO) na tiskovni konferenci Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO). O ideji, da bi v Sloveniji imeli samostojni muzej osamosvojitve smo vojni veterani, združeni v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo in Zvezi policijskih veteranskih društev SEVER (v nadaljevanju veterani 91) izvedeli iz medijev. Glede na to, da nismo bili vključeni v kakršne koli razprave glede načrtovane izgradnje novega muzeja osamosvojitve, smo dolžni slovenski javnosti jasno izraziti svoje stališče predvsem iz razloga, ker v skoraj desetih letih nismo imeli priložnost sodelovanja v nobeni pogovorni oddaji na javni, nacionalni televiziji, kjer bi bilo slišano tudi mnenje tistih ljudi, ki so z orožjem v roki izborili samostojno Slovenijo. So pa to priložnost skoraj vsakodnevno imeli ljudje, ki so osamosvojitveno vojno opazovali iz varne razdalje. Pogovori, polni samohvale in številnih neresnic in potvarjanj ter sovražnosti so pripomogli temu, da je danes nasprotovanje samostojnemu muzeju slovenske osamosvojitve tudi med tistimi, kateri smo v teh osamosvojitvenih procesih, vključno z vojno za Slovenijo, aktivno sodelovali, močno prisotno.
Spomnimo: obe organizaciji združujeta več kot 30.000 članov, od katerih nas ima priznani status vojnega veterana več kot 24.000! Zakaj nas torej nihče ni vprašal vsaj za naše mnenje? V obeh organizacijah letno organiziramo preko 800 različnih dogodkov, vezanih na obdobje osamosvajanja. Zaključki v medijih, da bi nas osamosvojitev morala združevati in ne deliti, je sprenevedanje, kajti dokler bodo v medijih objavljena le sporočila »osamosvojiteljev« vključno s potvarjanjem, obtožbami in sovražnostjo, spregledani pa vsi vsebinski dogodki, namenjeni obdobju osamosvajanja, se bo ta delitev le še poglabljala. Morda pa je to celo cilj takšnega početja, v katerih mediji (ne)vede sodelujejo!
Veterani 91 iz obeh organizacij si želimo, da bi bila osamosvojitev, vključno z vojno za Slovenijo predstavljena čim bolj objektivno, na podlagi ugotovljenih dejstev! Prepričani smo, da je obdobje slovenskega osamosvajanja, katerega naj bi muzej slovenske osamosvojitve muzeološko predstavljal, neločljivi del novejše slovenske zgodovine, zato po našem mnenju in tudi oceni stroke sodi pod skupno streho Muzeja novejše zgodovine Slovenije in njegovih kustosov, muzealcev in drugih strokovnih sodelavcev. Država naj raje vlaga finančna sredstva v posodobitev že obstoječih muzejev in njihovih zbirk. Poudarjamo, da ne gre za nobeno omalovaževanje ali celo zatajevanje tega najsvetlejšega obdobja naše zgodovine. Nasprotno, izogniti se želimo napakam, ki so bile storjene v preteklosti!
In kaj še nas je prepričalo, da smo takšnega mnenja?
Najprej o »dnevu prej«, 26. juniju in začetku osamosvojitvene vojne. Kot vojak in visoki uslužbenec MNZ lahko razumeva odločitev države, ki je zavzela stališče, da se je osamosvojitvena vojna začela 27. junija 1991. Ne razumeva pa, da so bili kljub prepovedi uporabe strelnega orožja zoper prodirajočo kolono JLA s strani republiškega vodstva kasneje, po vojni označeni za strahopetce! Kako bi to bilo obrazloženo in prikazano v samostojnem muzeju osamosvojitve?
Med številnimi knjigami in zborniki, ki smo jih udeleženci osamosvojitvene vojne po izvedenih strokovnih posvetih spisali, je tudi knjiga »Orožja nismo oddali 1990« (Spominski zbornik, Ljubljana, 2020). Avtorji prispevkov so poveljniki štabov TO in njihovi sodelavci, ki so preprečili oddajo orožja in kolegi iz MNZ in milice. Desetletje in več smo poslušali obtožbe, da smo se samo razorožili, da je TO bila razorožena, da je to bila celo veleizdaja in podobno. Omenjeni spominski zbornik jasno, s številkami in dokumenti dokazuje, da TO Slovenije ni bila nikoli razorožena, kajti namen JLA ni bil nikoli v celoti uresničen. Septembra 1990 je Slovenija brez orožja milice razpolagala z 37.325 kosi osebnega in skupinskega orožja. Skupaj z orožjem milice in ostalim vojaškim orožjem je bilo v Sloveniji preko 80.000 kosov orožja. V navedeni knjigi je zapisano: »Žalostno pa je, da je bilo po odločitvi takratnega republiškega sekretarja za notranje zadeve v letu 1990 MUP Hrvaške prodano orožje in nujno potrebna oprema, s čimer je bila oslabljena bojna pripravljenost slovenske milice in drugih služb ONZ«. Enako se je tudi že v letu 1990 dogajalo v Ministrstvu za obrambo. Kako bi ta tematika bila predstavljena v samostojnem muzeju?
Osamosvojitveni predsednik vlade RS je v Kočevski Reki ob obletnicah »prvega postroja brigade MORiS« in drugih priložnostih imel kar nekaj nastopov, v katerih je navajal številne neresnice. Najprej glede imena brigade MORiS. Enota z navedenim imenom je bila ustanovljena šele leta 1992. Zato je bilo nespodobno, da so slavnostni govorniki in razni poročevalci tudi resnih medijev ponavljali izrečene laži. Še bolj neverjetno je, da se za takšna zavajanja ni zmenil predsednik države in vrhovni poveljnik. V postroju prav tako niso stali nikakršni prostovoljci, nabrani od vsepovsod, pač pa so to bili pripadniki rezervne sestave 27. zaščitne brigade TO. Na postroj pa so prišli prostovoljno, saj so bili vsi vprašani, ali se želijo postroja udeležiti. In na kapi so takrat še nosili rdečo zvezdo, katero pa so desetletja kasneje »osamosvojitelji« iz VSO retuširali ter tudi tako želeli razvrednotiti vlogo slovenske TO. In kako bi bili ti dogodki predstavljeni v samostojnem muzeju osamosvojitve?
Tudi akcijo Sever, ki je preprečila »miting resnice« in omogočila nadaljevanje razvoja demokratičnih procesov v Sloveniji in izvedbo prvih demokratičnih volitev, »osamosvojitelji« ne omenjajo. Še več, govorijo, da se tako in tako ni nič zgodilo in da je bila to le ena od klasičnih akcij takratne milice.
Navedla sva le nekaj primerov, ki so nas prepričali, da vztrajanje pri samostojnem muzeju slovenske osamosvojitve ni upravičeno. Vsa minula leta smo bili priča prilaščanju zaslug, takšnim in drugačnim grožnjam, povezanih z osamosvojitvijo kar presega meje dobrega okusa. Zato se ni potrebno čuditi, da več ne zaupamo še tako lepim zamislim naših osamosvojiteljev, ki smo jim med vojno sledili in tudi spoštovali. Na žalost so to spoštovanje s svojim obnašanjem in delom kot politiki v miru v celoti zapravili. Razen pri ljudeh, ki »izgubijo sposobnost reagiranja in hkrati tudi sposobnost razmišljanja in presojanja«. Zato živimo danes v času posledic!
Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo
Tomaž Čas, predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever
