V Dnevnikovem objektivu 28.3.2020 je bil na 18. strani objavljen članek dr. Tomaža Časa, razmišljanje o sodelovanju slovenske vojske in drugih pri izvajanju nalog policije ob »izrednih razmerah«, ki ga objavljamo v celoti:
Mnogi vojni veterani in domoljubi in tudi sam osebno menim, da z določenimi dejanji in ravnanji v krizi koronavirusa ni dobro ustvarjati pretiranih izrednih razmer, ki vsaj navzven kažejo na izredno stanje, ki ga opredeljuje Ustava Republike Slovenije v svojem 16. členu. Zato tudi nasprotujem ideji po nujnem vpoklicu slovenske vojske za izvajanje policijskih nalog, torej za izvajanje nalog slovenske vojske nad civilisti. Ne oporekam razglasitvi izrednih razmer, saj gre za »vojno« proti koronavirusu, vendar glavni akterji te »vojne« in izrednih razmer niso in ne smejo biti represivni organi in njihovi ministri, temveč zdravstvene, znanstvene ter humanitarne organizacije, civilna zaščita, zaščita in reševanje ter druge institucije.
Policija mora tudi v teh razmerah skrbeti za varnost ljudi, njihovo osebno varnost in premoženje ter skrbeti za javni red in mir v skladu z obstoječo zakonodajo in sprejetimi ukrepi Vlade Republike Slovenije. Vse to se dogaja ob budnem očesu in vodenju Vlade Republike Slovenije, ki med drugim v prvi vrsti skrbi za ustrezno opremo, potrebno materialno in finančno pomoč ter za odpravo vsestranskih posledic, ki jih prinaša pandemija. Menim, da so do sedaj vlada in vsi drugi vpleteni zelo uspešno opravili in opravljajo svoje naloge.
Ne glede na navedeno pa obstaja občutek, da so se nekateri ministri raje ukvarjali z zadevami (dostavo in sprejem mask, postavljanjem vojaške bolnice in podobnim), ki so sicer v njihovi pristojnosti, bi pa bilo bolj primerno, da za to skrbijo in o tem spregovorijo njihovi strokovni sodelavci, predstavniki civilne zaščite, zaščite in reševanja, blagovnih rezerv in predvsem odgovorni zdravstveni delavci in ne politiki. Zato je vlada sedaj zelo dobro ravnala, ko je ukinila krizni štab in ustanovila medresorsko skupino in s tem stvari postavila na pravo mesto.
Ob vsem tem pa se je obrambnemu ministru, že pri predstavitvi pred imenovanjem zareklo, da bo v slovensko vojsko vpoklical »vardo« oziroma prostovoljce, ki so usposobljeni in bi bili pripravljeni vstopiti v slovensko vojsko. O tem mogoče kdaj drugič. Si pa v tem času, ob »sklicevanju na izredne razmere« zaradi koronavirusa, notranji minister na vso moč prizadeva, da bi se aktiviral 37.a člen Zakona o obrambi, s katerim bi slovenski vojski za nadzor meja podelili nekatera že znana in že določena policijska pooblastila. To minister opravičuje oziroma pojasnjuje na ta način, da bi s tem razbremenil policiste na meji, saj bo po njegovem mnenju policija potrebna znotraj države. Mislim, da glede na odnos državljank in državljanov Slovenije, ki se vse bolj zavedajo problema pandemije, trenutno ni potrebno povečevati nadzora s strani policije. Ne nazadnje lahko v zadnjem času vidimo, da so ulice, parki in druge javne površine kar precej osamljene in prazne. Povečano nadzorovanje v teh težkih časih s strani policije je lahko prej kontra produktivno, kot pa, da bi prispevalo k uspešni »vojni« proti koronavirusu. Namerno sem omenil besede »vojno« in »izredne razmere«, ki se vsaj po mojem mnenju uporabljajo neustrezno, če se njihova uporaba takoj ne poveže s pandemijo oziroma koronavirusom.
Bistveno bolj primerno bi bilo v teh razmerah, da bi ta »nadzor« opravljali predstavniki civilne zaščite, zdravstveni delavci, gasilci in drugi. V zvezi s tem ministru za notranje zadeve dajem pobudo, da predlaga županom, da se v občinah aktivira svete oziroma sosvete za varnost, ki so bili ob ustanovitvi namenjeni tudi takšnim izrednim razmeram. V njih so praviloma predstavniki varnostnih struktur v občini, predstavniki civilne družbe, posamezniki prostovoljci ter drugi, ki lahko prispevajo k večji varnosti v občini in pomeni eno od oblik državljanskega samoorganiziranja, ki ga določa Zakon o organiziranosti in delu v policiji. Vanj pa bi lahko ob obstoječih članih vključili tudi zdravstveno osebje, direktorje domov starostnikov, ravnatelje in druge, ki bi lahko bili v teh razmerah zelo koristni za obvladovanje pandemije. In kako prav bi bilo, če bi v teh razmerah župani sklicali te svete oziroma sosvete in imeli ob sebi na lokalnem nivoju posvetovalno telo. Njeni predstavniki ne bi nastopali kot nadzorniki v lokalnem okolju, bi pa lahko še kako pomembno s svojo strokovnostjo vplivali na ljudi, da bi še bolj spoštovali omejitve in druge ukrepe vlade v smislu samozaščitnega in vse splošnega državljanskega ravnanja v dobro vseh v lokalni in širši skupnosti v teh razmerah.
In če se vrnem predlogu ministra za notranje zadeve o aktiviranju 37.a člena Zakona o obrambi, moram reči, da se v tem trenutku ne strinjam s predlogom ministra. Pri tem moram reči, da ne poznam analize o trenutnem »kritičnem stanju« na meji, saj mi javni podatek, da je letos 70% več prihodov kot lani v tem času, ne pove veliko. Podatek bi moral biti primerljiv s tistim obdobjem, ko je že bil aktiviran ta člen oziroma zaradi česar je bil sprejet ta člen. Že ob sprejemu 37.a člena je bilo jasno povedano, da gre za skrajni ukrep, ki ga je moč uporabiti, ko problematike na meji ne bo mogoče reševati drugače, kot z vpoklicem slovenske vojske. Zakon o obrambi namreč zahteva, da mora pred aktiviranjem 37.a člena, Vlada Republike Slovenije ugotoviti, da to zahtevajo varnostne razmere pri širšem varovanju državne meje v notranjosti državnega ozemlja. Torej obstajati morajo navedene varnostne razmere in ne trenutne razmere v Sloveniji zaradi pandemije. Ta pogoj pa minister ne dokazuje, saj se sklicuje, na razbremenitev policije v notranjosti države.
Danes, ko smo v hudi situaciji, smo pripravljeni, kar je tudi prav, posebej nagrajevati določene delavce, zaradi njihovega izjemnega dela ob pandemiji. Tako bi morali razmišljati tudi prej za policiste in pomožne policiste in rezervni sestav slovenske vojske. Tudi ti si ob vpoklicu, ko to zahtevajo varnostne razmere pri širšem varovanju državne meje v notranjosti državnega ozemlja, zaslužijo dodatek pri plači od 10 do 200%. Ob takšnem obravnavanju omenjenih, ko delajo v izrednih razmerah, bi marsikdo rade volje vstopil med pomožne policiste in v rezervni sestav slovenske vojske. Tudi upokojeni policisti in vojni veterani bi se v večjem obsegu javljali med pomožne policiste, če bi bili na ta način plačani in nagrajeni za svoje delo, lahko pa bi za njih povečali tudi starostno mejo na 65 let, za njihov vstop v pomožno policijo, še zlasti če bi nadomeščali policiste pri notranjem in manj operativnem delu.
Menim, da je prav sedaj priložnost, da se v največjem možnem številu vpokliče na delo pomožne policiste, če že niso, saj mnogi pomožni policisti niso v službi ali delajo na domu zaradi sprejetih ukrepov ob pandemiji. In to za državo ne bo ne vem kakšen strošek, glede na vse druge stroške, ki so sedaj nastali za državo.
Veliki potencial je tudi med zaposlenimi v zasebno varnostnih družbah, kjer imajo mnogi srednjo, višjo, visoko ali univerzitetno izobrazbo, mnogi pa so tudi oboroženi. Tudi med njimi bi bilo smiselno iskati pomožne policiste, saj so usposobljeni izvajati ne le ukrepov iz 37. a člena Zakona o obrambi, temveč ukrepe določene v Zakonu o zasebnem varovanju od opozarjanja in izrekanja ustne odredbe, do zadržanja in uporabe fizične sile ter celo strelnega orožja. Glede na to, da je meja in njena neposredna bližina varovano območje, bi lahko v pomoč policistom varnostniki priskočili tudi že sedaj, saj že danes varujejo določene državne objekte. Država (Policija) bi lahko dala javni razpis za pomoč pri širšem varovanju državne meje v notranjosti državnega ozemlja in pri tem od zasebno varnostnih družb zahtevala posebne pogoje kot so: najmanj srednja strokovna izobrazba varnostnikov, najmanj 5 let delovnih izkušenj, pravico do nošenja strelnega orožja in druge pogoje. Pri tem pa pogoj v nobenem primeru ne bi smel biti najnižja cena. Plačilo za to delo varnostnikov bi moralo biti vnaprej določeno, minister za notranje zadeve pa bi lahko v skladu z Zakonom o zasebnem varovanjem določil specialistično strokovno izpopolnjevanje za te varnostnike. To je ena od možnosti, ki bi jo bilo potrebno podrobno proučiti in ugotoviti ali je to mogoče takoj izvajati ali bi bilo potrebno predlagati dopolnitev ustrezne zakonodaje.
Ob neki priložnosti sem predlagal, da bi lahko imeli tudi nekaj »paradržavnih« varnostnih družb, ki bi varovali izključno državne organe, varovana območja in pomembno infrastrukturo. V njo bi se vključevalo izključno kandidate z najmanj srednjo strokovno izobrazbo, po opravljenem izpitu za nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK) pa bi morali opraviti še specialistično usposabljanje, ki bi ga predpisalo Ministrstvo za notranje zadeve. V te »paradržavne« varnostne družbe bi se lahko razporejalo tudi vojake slovenske vojske po končanem 45. letu starosti, pred tem pa bi se jim omogočilo, da bi še ob delu v slovenski vojski končali NPK in specialistično usposabljanje. Zagotovljena pa bi jim morala biti ustrezna plača in dodatki za varovanje posebno pomembnih objektov in območij. Za to delo pa bi bili varnostniki tudi dodatno varnostno preverjeni. Mislim, da bi bilo dobro, da bi se proučilo to možnost, saj bi s tem na eni strani razbremenili delo policistov in zagotovili višjo stopnjo varovanja tam, kjer te objekte že sedaj varujejo varnostniki. V tem primeru bi lahko predlagali možnost delne redne zaposlitve tudi upokojenim policistom, ki danes te možnosti nimajo zaradi pokojninske zakonodaje povezane z Zakonom o zasebnem varovanju.
Glede na opisano je razvidno, da je še nekaj neizkoriščenih možnosti, kako reševati preobremenitev policistov pri delu na meji in tudi v primerih drugih preobremenitev policistov pri zagotavljanju notranje varnosti Republike Slovenije. Spoštovani minister za notranje zadeve, poskusite storiti kaj v tej smeri in drugih smereh, ki ne pomeni militarizacije države, še vedno pa vam v skrajnem primeru ostane možnost, s katero pa sedaj prehitevate.
izr. prof. dr. Tomaž Čas
