V torek, 26. 2. 2019 je v Državnem svetu RS (DS RS) potekala predstavitev predloga Resolucije o strategiji nacionalne varnosti RS. Na njej so sodelovali številni predstavniki strokovne javnosti. Posvet in celotno javno razpravo je vodilo Ministrstvo RS za obrambo. V imenu pripravljalcev je dokument predstavil državni sekretar, dr. Klemen Grošelj. Predsednik DS RS Alojz Kovšca je v svojem uvodnem pozdravu poudaril: “Dejstvo je, da si kot skupen končni cilj želimo živeti v varni in svobodni evropski državi. In to Slovenija je. Navkljub vse večjim hibridnim in kibernetskim grožnjam, moramo v ozir vzeti osebno svobodo in odprto družbo kot temeljni državni vrednoti, ki sta v nas zasidrani dlje od nastanka naše države Slovenije. Pravzaprav smo si prav zaradi teh vrednot priborili, tako z orožjem kot peresom, lastno suverenost in državotvornost. A ne glede na vse, bo na koncu svojo besedo imela politika. Mi v Državnem svetu bomo o tem poglobljeno razpravljali in sprejeli odločitve z odgovornostjo do vseh naših državljanov.”
REFERAT PREDSEDNIKA ZDRUŽENJA PVD SEVER V DRŽAVNEM SVETU
- Tomaž Čas
Predlog Resolucije o strategiji nacionalne varnosti – varstvo ustavne ureditve, obveščevalna dejavnost, primer Šiško, nacionalna garda ali kaj drugega
Predlog resolucije določa, da bo Slovenska obveščevalno-varnostna agencija, s ciljem varstva ustavne ureditve izvajala naloge in okrepljena pooblastila, usmerjena v zgodnje odkrivanje nasilnega ekstremizma, ki ga bo preprečevala in preiskovala Policija v okviru predkazenskega postopka z obstoječimi pooblastili. S takšno rešitvijo naj bi omogočili zaznati tudi takšne primere, kot je Šiško.
Primer Šiško
Seveda pa moram v zvezi s tem reči, če se dotaknem omenjenega primera Šiško, da ima policija že sedaj ustrezna pooblastila v predkazenskem postopku, da lahko v takšnih in podobnih primerih ukrepa, enako velja tudi za državne tožilce (če pride do njih glas…). Pri tem imam v mislih predvsem to, da smejo policisti zbirati obvestila ter kriminalistično pridobivati in vrednotiti informacije, kadar naletijo na pojave ali ravnanja, ki kažejo na to, da je bilo ali da bi lahko bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. To izhaja tudi iz Zakona o nalogah in pooblastilih policije, kjer je določeno, da naloge policije izhajajo iz njihove temeljne dolžnosti, ki so med drugim preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov. V ta okvir pa sodijo tudi kazniva dejanja zoper suverenost Republike Slovenije in njeno demokratično ustavno ureditev (tudi ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve) in kazniva dejanja zoper obrambno moč države.
Glede na navedeno tudi sam mislim, da smo po osamosvojitvi pozabili na koncept varstva ustavne ureditve, ko je bil za to področje odgovoren Republiški sekretariat za notranje zadeve (beri služba državne varnosti s prevelikimi in nedopustnimi pristojnostmi do »notranjega sovražnika«) in ko je bila takratna milica pristojna le za opravljanje določenih nalog s področja varstva ustavne ureditve. In če bomo sedaj to področje ustrezno uredili ne samo z resolucijo, temveč tudi z zakonodajo, bomo popravili to, kar je bilo na določen način zanemarjeno. Bojim se, da sedaj ne bomo iskali namesto notranjega sovražnika, temveč notranje grožnje. Upam, da to ne bo isto.
Vprašljivo zastavljena politika notranje varnosti
Ob tem je potrebno opozoriti, da je v predlogu resolucije na 11. strani zapisano, da bo politika zagotavljanja notranje varnosti »Usmerjena v varovanje in zaščito ustavne ureditve in institucij demokratičnega političnega sistema, v zagotovitev nemotenega delovanja sistema oblasti na celotnem ozemlju Republike Slovenije ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v boj proti kriminalu, v varovanje javnega reda«. Menim, da se s takšno dikcijo vračamo nazaj v sistem, ko smo v ustavi in zakonu o notranjih zadevah imeli na prvem mestu določeno varstvo ustavne ureditve in varstvo institucij, takrat nedemokratičnega političnega sistema. Zato bi bilo prav, da se v dikciji predloga resolucije na prvo mesto zapiše »varovanje in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin« ter šele v nadaljevanju varovanje in zaščito ustavne ureditve in institucij demokratičnega političnega sistema… In poudariti je potrebno varovanje ter ne le spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Varovanje in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin
Če bo politika zagotavljanja notranje varnosti v prvi vrsti zagotavljala varovanje in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, potem se njena ogroženost ne bo ocenjevala le z vidika visokih nacionalnih vrednot kot so varovanje in zaščita ustavne ureditve in institucij demokratičnega političnega sistema, varstva suverenosti in politične samostojnosti, temveč tudi vse tisto, kar lahko ogroža neposredno ali posredno tudi druge za človeka pomembne vrednote. Notranjo varnost je potrebno gledati kot vrednoto, ki je usmerjena k človeku in za človeka. Tako v okviru notranje varnosti ni mogoče zanemariti tistega, kar je potrebno za človekovo mirno in varno življenje ter delo oziroma tistega, kar je potrebno za človeka vredno življenje.
Zato je potrebno politiko notranje varnosti, ki se v predlogu resolucije nanaša predvsem na sposobnost obvladovanja visokih nacionalnih vrednot in na uresničevanje temeljnih funkcij družbe, dopolniti tudi s sposobnostjo obvladovanja drugih ogrožajočih tokov, procesov in dogodkov znotraj suverene države, ki pa jih ne obvladujejo samo državni organi in državne institucije, temveč tudi drugi organi, institucije in posamezniki. To sicer resolucija omenja, vendar premalo usmerjevalno.
Državljansko samovarovanje
Državljanskemu samovarovanju, ki je lahko individualno ali organizirano, bi bilo smiselno v resoluciji nameniti nekaj stavkov, saj smo po osamosvojitvi tudi na to področje oziroma koncept družbene samozaščite in narodne zaščite pozabili. Slednja se je pokazala še kako pomembna v osamosvojitvenih procesih in vojni za Slovenijo. V Zakonu o organiziranosti in delu policije je sicer določeno, da policijske uprave in območne policijske postaje sodelujejo tudi z drugimi organi, organizacijami in institucijami, civilno družbo in posamezniki, katerih dejavnost je usmerjena k zagotavljanju večje varnosti oziroma k spodbujanju varnostnega samoorganiziranja prebivalcev ter jim v okviru svojih pristojnosti in možnosti nudijo pomoč. Lahko pa sporazumno ustanavljajo svete, sosvete, komisije ali druge dogovorjene oblike partnerskega sodelovanja za zagotavljanje večje varnosti.
Takšen pristop na določen način spominja na sistem, ki smo ga poznali v osemdesetih letih, ko smo razvijali sistem splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, njegova organizirana oblika pa je bila narodna zaščita. Pri pregledu organiziranosti sedanjih sosvetov, svetov in posvetovalnih teles pa lahko ugotovimo, da pri tem ne veljajo nobena pravila, saj se sveti različno imenujejo in so pristojni za različna področja.
Organiziranje novih svetov za varnost
Glede na navedeno bi bilo smiselno v resoluciji oziroma Zakon o organiziranosti in delu policije zapisati, da se mora to področje ustrezno urediti. Primerno bi bilo ustanoviti:
- območne svete za varnost za območje policijske postaje, torej za območje ene ali več občin oziroma četrtnih skupnosti,
- pokrajinske svete za varnost za območje policijske uprave, torej za območje več policijskih postaj,
- republiški svet za varnost (državni, nacionalni) za območje Republike Slovenije, torej za območje vseh policijskih uprav.
Območni sveti za varnost bi se povezovali v pokrajinski svet za varnost, Pokrajinski sveti za varnost pa bi se povezali v Republiški svet za varnost.
Predsednik republiškega sveta bi bil tudi član Sekretariata sveta za nacionalno varnost Republike Slovenije. S tem bi uresničili tudi tisti del resolucije, ki določa, da se notranja varnost zagotavlja tudi z različnimi varnostnimi službami in organizacijami zasebnega prava ter organi lokalne samouprave na temelju njihovega medsebojnega sodelovanja ter s sodelovanjem z organizacijami, združenji in pobudami državljanov, z lokalno skupnostjo ter znotraj javno-zasebnega partnerstva.
Z uvedbo območnih in pokrajinskih svetov ter republiškega sveta za varnost, ki bi bil vključen v Sekretariat sveta za nacionalno varnost Republike Slovenije, bi bilo zagotovljeno teritorialno usklajevanje obvladovanja varnostne problematike ter vključevanja številnih različnih civilnodružbenih organizacij in posameznikov, predvsem z namenom državljanskega samoorganiziranja oziroma samozaščitnega delovanja.
Narodna zaščita
Znotraj prikazane rešitve pa bi bilo potrebno zakonsko opredeliti narodno zaščito (lahko bi jo imenovali tudi drugače) kot organizirano in tudi oboroženo strukturo, ki bi delovala znotraj območnega sveta za varnost pri zagotavljanju notranje varnosti, v izrednih razmerah in vojni. V narodno zaščito bi se lahko vključevali vsi, ki bi izpolnjevali zakonske pogoje in ne bi bili vključeni v druge varnostno-obrambne strukture. Predvsem člani civilnodružbenih organizacij, kot so lovska zveza, strelska društva, društva borilnih veščin in druga. Vsekakor pa tudi vojni veterani, upokojeni policisti in druge državljanke in državljani, ki ne bi bili vključeni v druge varnostne in obrambne strukture.
Zelo sistemsko pa bi lahko v narodno zaščito vključevali mlade oziroma mladino in sicer prek ustreznih vzgojno-izobraževalnih programov, s področja individualnega in organiziranega samozaščitnega delovanja na srednjih, višjih in visokih šolah ter v fakultetne programe znotraj izbirnih predmetov, odprtega kurikula oziroma interesnih dejavnosti. Ti programi bi lahko bili bogati od poznavanja prehojene poti Slovencev do samostojne Slovenije, vaj v streljanju z različnim strelnim orožjem, do vadbe z drugimi varnostno-obrambnimi veščinami, ki so danes blizu mladini in jim jih danes nihče ne nudi, a so hkrati pomembne za naš varnostno-obrambni sistem, ki ne more biti grajen samo na profesionalnih varnostno-obrambnih silah oziroma uradnih institucijah. Bi pa lahko bili vsi ti mladi kasneje najprimernejši kandidati za zaposlitev v policiji oziroma slovenski vojski in to bi lahko nadomestilo, sedaj neuspešno kadrovanje v policijo in slovensko vojsko.
Vloga narodne zaščite ter državljank in državljanov v izrednih razmerah in vojni
V izrednih razmerah in vojni pa bi se prek te organiziranosti v varnostno-obrambni sistem lahko ustrezno vključila tudi narodna zaščita. Z ustanovitvijo narodne zaščite bi se narodno zaščito umestilo v varnostno-obrambni sistem, hkrati pa bi se ustavilo različne že znane poskuse ustanavljanja paradržavnih oblik organiziranja oboroženih skupin brez nadzora države (narodna garda, varda …).
Dejstvo je, da vojne za Slovenijo ne bi dobili samo z oboroženem odporom milice in teritorialne obrambe, saj so k temu veliko prispevali državljanke in državljani, ki so bili organizirani v narodni zaščiti, in ko so delovali organizirano ter tudi individualno in na različne načine podpirali aktivnosti milice in teritorialne obrambe ter jim nudili logistično pomoč. Zato moramo tudi v bodoče graditi takšen varnostno-obrambni sistem, ki bo zagotavljal zunanjo in notranjo varnost Slovenije tudi s pomočjo vključevanja državljank in državljanov v obliki organiziranega državljanskega varovanja oziroma samozaščitnega delovanja.
