Ministrstvo za notranje zadeve, si je še v letih epidemije obdalo na južni meji z dodatno panelno in žičnato ograjo, ki »preprečuje« nedovoljeno prehajanje državne meje. Po zadnjih odzivih obmejnih prebivalcev bolj ljudem, živečih neposredno ob meji kot ilegalnim migracijskim pritiskom. Govorimo pa v skupnost usmerjeno policijsko delo.
Poleg dodatne ograje je v pomoč policiji, ki je opremljena z najsodobnejšimi tehničnimi sredstvi za varovanje schengenske meje, poklicana tudi slovenska vojska, ki skupaj z ministrstvom za notranje zadeve vseskozi prepričuje poslance državnega zbora za razširitev svoje pristojnosti na državni meji, vendar jim ta nesmiselna ideja do sedaj na srečo ni uspela. Incident na slovensko-italijanski meji, sprva zanikan, in nato medlo priznan, je dovolj tehten pokazatelj, kako se vojaška in policijska taktika močno razlikujeta.
Zadnji proticovid-19 ukrepi so med drugim razgalili nesposobnost dogovarjanja restriktivnih ukrepov na zahodni in severni meji, ki so povzročali kaotična stanja in veliko pritožb potnikov nad neusklajenimi ukrepi mejne kontrole s sosedi. Očitno je Ministrstvo za notranje zadeve ocenilo, da slovenski protimigracijski ukrepi in dodatni ukrepi vodeni s strani Evropske agencije za mejno in obalno stražo (Frontex) na zunanjih mejah EU (Italiji, Španiji, Grčiji ter Hrvaški) niso dovolj učinkoviti. Zato so si omislili sporazum za »pomoč« enaindvajsetih mejnih policistov iz treh evropskih držav, ki naj bi »reševali« našo južno mejo na cca 600 km kopne meje in preko 30 mejnih prehodih, kar je popoln nonsens. Le na vsakem drugem mejnem prehodu se bodo lahko »razkazovali« tuji policisti, vabitelji pa jih bodo lahko hvalili in kazali s prsti na tiste, ki so bili proti temu, da se da slovenski vojski dodatna pooblastila.
V trdih »komunističnih časih« smo v nekaj letih z mejnih prehodov na lep način spravili miličnike drugih narodnosti iz »bratskih republik«, ker niso obvladali slovenskega jezika. Sedaj pa v samostojni Republiki Sloveniji na slovensko mejo vabimo tujce, tuje policiste, ki ne znajo niti približno toliko slovenščine, ki so jo poznali miličniki drugih narodnosti in so živeli in delali v milici v Sloveniji.
Gre za zavajanje slovenskih državljank in državljanov in hkrati za promocijo nekaterih v javnosti. Ob tem pa akterji pozabljajo, da je danes v policiji enkrat več policistov, kot jih je bilo leta 1992, ko je v Slovenijo vstopilo okrog 70.000 tisoč pribežnikov iz juga brez dokumentov in ko je slovenska policija na mejnih prehodih imela na vstopu in izstopu slovenske meje 142. milijonov potnikov. Takrat še ni bilo schengenske meje.
To zadevno sporazumno pomoč policistov sicer potrebujejo kandidatke za vstop v EU z območja Zahodnega Balkana in jo že nekaj let tudi imajo. V tej pomoči sodelujejo tudi naši policisti, medtem ko nekatere države tako pomoč zavračajo z vidika t. i. suverenosti.
Prepričana sva, da našo državno in schengensko mejo na jugu s Hrvaško lahko varujemo sami z ustreznim sodelovanjem z obmejnim prebivalstvom, brez Frontexa in brez sporazumov s posameznimi državami evropskih mejnih policij.
Smiselna pomoč bi bila vidna in umestna le na incidenti morski meji s sosednjo Hrvaško, kjer nedovoljeni vpadi hrvaških policijskih plovil in hrvaških ribiških čolnov v notranje morske meje Slovenije pomenijo grobo kršitev slovenske suverenosti, nam pa ostajata za ta nadzor in ukrepanje le dva odslužena gumenjaka in pokvarljiva ruska ladja Triglav. In kaj je v tej smeri naredila sedanja vlada in Ministrstvo za notranje zadeve?
Izr. prof. dr. Tomaž Čas, nekdanji pomočnik načelnika slovenske milice
Branko Celar, univ. dipl. pravnik, nekdanji načelnik za mejne zadeve in tujce
Mnenja, Dnevnik 10. 5. 2021 stran 13
