V sobotni prilogi časopisa Delo dne 25.4.2020, je na 18. strani objavljen članek dr. Tomaža Časa, ki ga objavljamo v celoti:
ALI JE RES POTREBNO V TEJ KRIZI PRIKAZOVATI POLICIJO PREDVSEM KOT REPRESIVNO INSTITUCIJO
Tak pogled na policijo se je začel in je prepoznan v intenzivnem prikazovanju, da policija ni sposobna sama obvladovati begunske krize oziroma varovati naše južne meje in da je potrebno zato dati Slovenski vojski dodatna policijska pooblastila z aktivizacijo 37.a člena zakona o obrambi. To se je utemeljevalo s tem, da je potrebno policijo razbremeniti, da bo lahko opravljala naloge v notranjosti države. Znano je, da večino policistov, ki delajo na meji ni mogoče razporejati k drugim policijskim nalogam v notranjosti države, ker za to niso usposobljeni.
Tudi v tem času se ne glede na neuspeli poskus aktiviranja 37.a člena zakona o obrambi o varovanju meje s strani Slovenske vojske, še kar naprej veliko piše o ne/podpori temu ukrepu. Tudi obisk predsednika države z ministrom za notranje zadeve in obrambnim ministrom ter njihovimi sodelavci v sredo 15.4.2020 na meji je bil namenjen podpori, da se Slovenski vojski dodeli tudi dodatna policijska pooblastila. Predsednik države in obrambni minister sta pozvala poslance, da na mejo pošljejo 500 slovenskih vojakov. Ob tem pa izjava ministra za notranje zadeve, da je letos 60 odstotkov več prihodov kot lani v tem času, ponovno ne pove veliko in je slab argument za aktivizacijo 37.a člena.
Pri tem zagovorniki aktivizacije 37.a člena pozabljajo, na kar je med drugim opozorila tudi policija, da ima le ta v teh razmerah bistveno manj kršitev javnega reda in miru in varnosti cestnega prometa ter manj druge varnostne problematike, saj ni množičnih javnih prireditev, zaprti so nočni in drugi lokali, zmanjšan je promet na javnih cestah, ulice so prazne, da ne naštevam vsega.
Res je, da je mnenje sindikata, da policiji manjka okoli 2300 policistov, Slovenski vojski pa 2000 vojakov. V Dnevniku dne 31.3.2020 pa lahko na četrti strani preberemo prispevek, »na dopustu vsak šesti državni uslužbenec«, kjer je zapisano, »da je ta čas na dopustu kar 1608 zaposlenih na ministrstvu za notranje zadeve, v tamkajšnjem inšpektoratu in na policiji, od skupno skoraj 8800 zaposlenih, kar je številčno največ, če primerjamo podatke po ministrstvih«. Ta podatek ne potrjuje utemeljitve, da je potrebno policijo razbremeniti na meji.
Nadaljevalo se je s poskusom sprejetja dodatnih pooblastil policiji za nadzorovanje telefonov in ji omogočiti, da bi lahko brez odločb sodišča vstopala v stanovanja…, sprejet pa je bil Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji (Uradni list RS št. 38/2020, z dne 29.3.2020), ki do nadaljnjega prepoveduje gibanje in zbiranje ljudi na javnih površinah ter prepoveduje gibanje izven občine stalnega ali začasnega prebivališča. Odlok določa, da izvajanje tega odloka poleg pristojnih inšpekcijskih služb nadzoruje tudi policija v okviru svojih pristojnosti. Ta določba kaže na to, da je v prvi vrsti za izvajanje nadzora nad odlokom stvar inšpekcijskih služb, policija pa jim pri tem nudi pomoč (asistenco), ne pa da je predvsem ona, ki nadzira ta del odloka, s kontrolo voznikov motornih vozil.
Nalaganje nadzora policiji, ali ljudje spoštujejo zelo vprašljivo odločitev, da ne smejo zapuščati območje občine, je umetno ustvarjanje nalog in obveznosti policiji v pretiranemu obsegu, predvsem zato, da se lahko prikazuje, kako policija ni sposobna varovati državne meje. Ko se je odločalo o tem ukrepu, bi bilo potrebno razmišljati tudi o tem, kdo vse in kako se bo opravljal nadzor, da bo odlok spoštovan na vseh mejah med občinami, in da zaradi tega ne bo prišlo do neenakopravnega obravnavanja občank in občanov, če zanemarim dejstvo, da je zelo vprašljivo, če se lahko takšen ukrep določi z odlokom vlade.
Iz navedenega, iz odločitev vlade, povedanega na tiskovnih konferencah in pisanja medijev je policijo zaznati kot represivnimi organ (nevšečen ljudem), ki predvsem s represivnimi ukrepi deluje proti ljudem, ki ne spoštujejo predpisanih ukrepov, navodil, nasvetov in dogovorjenega obnašanja v času pandemije. To kaže na to, da policija deluje v teh »izrednih razmerah« – pandemije tako, kot to določa vlada in stroka, v skladu s svojimi klasičnimi nalogami in represivnimi ukrepi, ki jih ima v ta namen.
Prav iz teh razlogov moram opozoriti, da je v 2. odstavku 107. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji določeno, da v primerih naravnih in drugih nesreč velikega obsega in drugih izjemnih okoliščinah, krizi, vojnem ali izrednem stanju, opravlja policija naloge s svojega delovnega področja tako, da nastalim razmeram oziroma okoliščinam prilagaja svojo organiziranost, oblike in metode dela ter načine delovanja in sodelovanja.
Ta določba zelo jasno opredeljuje, da v teh primerih policija ne opravlja klasičnih, pretežno represivnih nalog, temveč naloge, oblike in metode delovanja prilagodi, v tem primeru, razmeram v času pandemije. Še več, prilagodi tudi svojo organiziranost in sodelovanje z vsemi drugimi ključnimi akterji v boju zoper pandemijo. Sodelovanje pomeni predvsem nudenje pomoči vsem ključnim akterjem ter tudi vsem drugim, ki v teh razmerah potrebujejo njihovo pomoč. Gre za nudenje pomoči, preventivno delovanje in humanitarno pomoč, torej dejavnost, ki je tudi všečna ljudem, saj vidijo policijo tudi v drugačni luči, kot sicer. V 3. odstavku 107. člena je celo predvidena možnost, da ukrepe kriznega odzivanja v okviru pristojnosti policije, njihov obseg in trajanje, na predlog ministra določi vlada.
Še bolj pomembna je določba 1. odstavka 108. člena, ki določa: »Za delovanje policije ob naravnih in drugih nesrečah, v krizi, vojnem ali izrednem stanju se uslužbenci policije, pomožni policisti in javni uslužbenci ministrstva (v nadaljnjem besedilu: obvezniki), ki opravljajo za policijo pomembne naloge ali naloge za zagotovitev notranje varnosti, razporejajo na delovno dolžnost ali na dolžnost sodelovanja v civilni zaščiti v ministrstvu in policiji«.
Zanimivo je, da ta določba ni bila uporabljena. Aktiviranje uslužbencev policije in javnih uslužbencev ministrstva bi lahko v tej situaciji pomenilo veliko dodatno pomoč policistom, ki delajo v notranjosti države pri zagotavljanju izvajanja ukrepov vlade za preprečevanje razširjanja pandemije. Navedeni javni uslužbenci imajo tudi pravico izvajati policijska pooblastila, zato bi lahko bili v pomoč policistom tudi pri varovanju državne meje, mnogi pa so te naloge že opravljali (leta 2016, tudi lansko leto…).
Po podatkih o zaposlenih v Policiji na dan 31.12.2019 je skupaj zaposlenih 8189 policijskih uslužbencev. Od tega je policistov 7125 (uniformiranih 5593 in neuniformiranih 1532) in 1064 ostalih delavcev policije. Poleg tega je še 971 kriminalistov in 88 pripadnikov specialne enote. Zato bi bilo v sedanjih razmerah smiselno določeno število ostalih policistov, uslužbencev policije in javnih uslužbencev ministrstva za notranje zadeve iz usmerjevalnega, analitičnega, nadzorstvenega in ne operativnega dela razporediti v pomoč policistom in jih ne pošiljati na dopust ter jih ne razporejati, da delajo od doma. To je bila včasih ustaljena praksa ob naravnih nesrečah, večjih akcijah in drugih varnostnih situacijah. Šele ko bi se te možnosti izčrpale in ko policija ne bi mogla več izvajati vseh nalog na meji zaradi zelo povečanega prihoda beguncev, bi bili izpolnjeni pogoji za aktivizacijo 37.a člena.
Ob takšnem ravnanju oziroma odločitvi pristojnih bi tudi policijskim uslužbencem in javnim uslužbencem ministrstva ter drugim policistom dali možnost, da glede na svoje strokovno znanje in delovne izkušnje prispevajo svoj delež oziroma prispevek s strani ministrstva za notranje zadeve in policije pri izvajanju humanitarnih nalog in pooblastil v notranjosti države v zvezi s pandemijo in pri varovanju državne meje.
Policija bi se na ta način v javnosti pokazala, da je sposobna obvladovati trenutne razmere v državi, do izraza pa bi prišla tudi njena preventivna in humanitarna dejavnost, ki danes zaradi načina delovanja ni vidna in je premalo prepoznavna.
Policija se je danes, glede na visoko strokovno usposobljenost in ustrezno organiziranostjo, sposobna spopadati z zahtevnimi izzivi tega časa in ne sme dopustiti, da se jo podcenjuje, če tudi obstajajo močni, a neutemeljeni politični pritiski.
Tako razmišljajo mnogi policijski vojni veterani in Tomaž Čas, izredni profesor za varnostni sistem.
